Makadamske ceste so bile v Sloveniji dolgo časa osrednji del prometne infrastrukture, še posebej v prvi polovici 20. stoletja. Preden je asfalt prekril slovenske ceste, so se ljudje, blago in informacije premikali po vijugastih makadamskih poteh, ki so povezovale vasi, mesta in kmetije. Še leta 1955 je bilo v Ljubljani kar 90 % cest makadamskih. Postopno asfaltiranje se je začelo v drugi polovici 20. stoletja; na primer, na Senovem so s posodabljanjem makadamskih cest začeli leta 1959. Leta 1961 je podjetje CPK vzdrževalo 315 kilometrov cest I. in II. reda, od katerih je bilo 160 kilometrov asfaltiranih, preostalih 155 kilometrov pa makadamskih.
Makadamske ceste niso bile le prevozna infrastruktura, temveč tudi prizorišče začetkov slovenskega motociklizma. 29. avgusta 1920 so na makadamski cesti od Podlipe do Smrečja organizirali prvo uradno motociklistično dirko v Sloveniji. Osem kilometrov dolga proga z 350 metri višinske razlike je bila preizkušnja za prve slovenske dirkače in postavila temelje moto športa v Sloveniji. V naslednjih desetletjih so se razvili motociklistični klubi in organizirale številne dirke, ki so postale del športne in kulturne identitete naroda. Pomemben mejnik v zgodovini slovenskega motociklizma je bila ustanovitev tovarne Tomos leta 1954 v Sežani. Tomos je kot tovarniška ekipa nastopal na dirkah svetovnega prvenstva in prispeval k razvoju motociklizma v Sloveniji.
Pionirski motociklizem na makadamu
Vendar so se s časom razmere spremenile. Asfalt je začel prekrivati pokrajino, mestne ceste so postale gladke in tihe, makadam pa se je umikal v osamljene gozdne poti, poljske steze in gorske prelaze. Tam, kjer so nekoč drdrali prvi avtomobili in motorji, zdaj zaidejo le še redki pustolovci, gozdarji in domačini.
Zakaj je pomembno, da ohranimo makadamske poti?
Makadamske ceste niso le ostanek preteklosti – so dediščina, ki priča o tem, kako smo se kot narod razvijali. So del kulturne krajine, ki omogoča dostop do najlepših, najbolj skritih kotičkov Slovenije. So žive priče nekega časa, ko se je napredek gradil na pesku, kamnih in rokodelskih spretnostih ljudi, ki so jih vzdrževali.
Poleg tega imajo makadamske poti posebno vrednost za ljubitelje narave, popotnike in motoriste. Pustolovci, ki se podajo na njih, ne iščejo hitrosti in udobja, temveč umik v naravo in mir, izkušnjo – občutek povezanosti s pokrajino, stik z zgodovino in odkrivanje krajev, ki bi sicer odšli v pozabo.
Ohranjanje makadamskih poti ni le vprašanje nostalgije, ampak tudi pravice. Te poti so bile ustvarjene za ljudi in njihova uporaba ne sme biti omejena ali onemogočena. Dostop do makadamskih cest mora ostati javna pravica, saj so del naše zgodovine, naše identitete in naše svobode gibanja.
Makadam kot simbol preteklosti in prihodnosti
Namesto da bi makadamske poti izginjale pod plastmi asfalta ali postale nedostopne, jih moramo ceniti kot neprecenljiv del naše dediščine. Ohranjanje teh cest ne pomeni le zaščite prevoznih poti – pomeni zaščito kulturne identitete, naravnega okolja in pristne izkušnje.
